Koda
O smrti smrti smrti,
Ki ste rečni kamni kamni kamni.
Voda življenja,
Voda ljubezni,
Voda brusi brusi brusi.
O rečni kamni kamni kamni,
Ki ste v meni meni meni.
Brez vas ne bi tekla,
Brez vas ne bi rekla,
Da nisem, da sem.
O rečni kamni kamni kamni,
Ki izginjate v vodi vodi vodi.
O voda življenja,
o voda ljubezni,
Ki izginja med vas.
Bela srajca
Belo srajco imam.
Sredi noči žari
V njej temno telo.
Bela je meja.
Tukaj prebivam.
Tam me govori.
Belo, snežno,
Angelsko
Srajco imam.
Dvignem ovratnik.
Odpnem gumb.
Spodviham rokav.
Umaže se jezik.
Umaže se angel.
Umaže se duša.
Jaz pa še zmeraj
V moji snežno čisti,
V čisto beli srajci prebivam.
Ena skodela, vse skodele
Ljubezen je
Mala mačica,
Ki pije vodo
Iz razbite skodele.
Mati moja
Mati moja,
Ki si v telesih,
Razdejanje je tvoje ime.
Pridi vsaj k meni,
V tvoje izgnanstvo,
Zgodi se tvoje nasilje
V revščini in izobilju.
Navrzi vsaj danes
Kakšno puhlo drobtino
In odpusti mi
Trenutke šibkosti,
Ko poskušam ukrasti življenju
Več, kot nameniš.
Ne odpelji me ponovno v praznino,
Naj se zdrobé moje kosti,
Ko me pobožaš,
Mati.
I DON'T KNOW
SEPARATED
by Nikola Madzirov
Recept za brezbrižnost
Videli smo jih, lačne, in govorili
Nemoteno dalje o zdravi prehrani.
Niso bili naš problem,
Le da nismo ne mogli gledati, kako so
Iz dneva v dan, iz ure v uro,
Njihovi otroci postajali prepereli kot papir.
Govorili smo glasneje, ne, niso bili naša težava,
Izmenjevali smo si recepte za specialitete,
Obiskovali kuharske tečaje in godrnjali
Nad visokimi cenami tune in tartufov.
Nekatere od lačnih smo poznali po imenu
Ali pa smo poznali nekoga, čigar sorodniki so stradali,
Ali pa smo poznali nekoga, ki je poznal nekoga,
Ki je kljub našemu solidnemu standardu prehranjevanja,
Kljub dejstvu, da se nas njihova stiska ne tiče,
Dovolil povzdvigniti glas, protestirati,
Celo pljuniti v tolsto lice sveta
In zahtevati hrane tudi zanje, ki so,
Iz dneva v dan, iz ure v uro,
Postajali skeleti pred našimi očmi,
Medtem ko smo mi, naveličano,
Kajti poznali smo njen trpek priokus
In nenazadnje ni bila naša stvar,
Prebavljali številko 43 ali 128 ali 17 ali 99
Umrlih od lakote v zadnjih 24 urah.
Ne, ni nam jih bilo dano prezreti,
Čeprav niso bili naše številke,
Nismo mi zakuhali njihovih stisk, jih ne seštevali,
Kvečjemu nam je bila vsiljena teža neznosnih prizorov,
Hudo obremenilnih za nemoteno prebavo,
In zdrav apetit vseh nas demokratičnih in miroljubnih ljudi.
Zakaj smo jih morali gledati?
Nihče od nas ni zares vedel.
Ob pogledu nanje smo še bolj povzdignili glas,
Vpili drug drugemu, vse bolj gluhi, kaj pravi,
Kako poimenovati zadnje kuharske trende
In kam po najboljše tradicionalne jedi?
A jih nismo mogli nehati gledati.
Videli smo jih tudi, ko smo pogledali v jušnike,
Ko smo napol priprtih oči mleli pečenje
Ali ko smo zaprtih oči okušali najbolj delikatne sladice.
Bili so nam vse bolj tuji in vse bolj nadležni,
Čeprav niso bili nikdar naša skrb, kvečjemu naša nadloga.
Njihovi kuharji so kuhali lakoto,
Njihove matere so začinjale stradanje,
Njihovi očetje so praznih rok prinašali smrt
Iz njihovih trgovin, ki jih več ni bilo,
In njihovih vrtov, ki jih več ni bilo,
In njihovih mest, ki jih več ni bilo,
Prinašali so številko 56.000
Ali številko 127.000 ali številko 246.000.
Njihova lakota se je seštevala
Na velikih, razkošnih vrtovih mrtvih,
Na širnih, prostranih njivah mrtvih,
Na buhtečih, rastočih plantažah mrtvih,
Naša pa v računih izbranih restavracij.
Iz dneva v dan, iz ure v uro
Smo jedli in jih gledali in se pošteno namučili,
Da nam je kljub neokusnosti videnega
Uspelo pojesti prav vse.
Obrisali smo se okrog ust, plačali, dali dvojno napitnino,
Zakričali med vrati Jutri pridemo ponovno,
A bodite usmiljeni, zaupajte nam recept,
Kako ostanemo taki, kot smo zmeraj bili.
I DON'T KNOW
SEPARATED
by Nikola Madzirov
Moj mali bog
Ob rojstvu
Se je v mene skril
En mali bog.
Jaz se spreminjam,
On pa je ves čas
Le samosvoj.
Ne prekrivava se scela.
Pogosto ga kličem,
Pa ga ni.
Včasih seže iz mene,
Boža bogove drugih,
Ne da to opazim.
Ni slab ta moj mali bog,
Četudi nerazumljen in sam.
Smili se mi.
Ne bi bil rad v njegovi koži.
On pa je v moji,
Zato sem mu hvaležen.
I DON'T KNOW
SEPARATED
by Nikola Madzirov
Sonce stopa za mano
Danes je vsak ponedeljek.
Nocoj bova znova na poti.
Ljubim in sem besede
Soncu, ki hodi, ki hodi.
Danes je vsak ponedeljek,
Še eno truplo gre v blato.
Jaz pa sem seme.
Sonce hodi za mano.
Bolj vztrajen kot prah in plevel,
Prost, da izginem v neznano.
Vse bolj tih, vse bolj smel.
Sonce hodi za mano.
Ljubim te z nočno lučjo.
Ljubim, ker sem izgnanstvo.
Ljubim z vso trdo temo.
Sonce hodi za mano.
Ko trava spet mah prebudi
In reka šepeče ubrano,
Ko mene, ko naju več ni,
Sonce hodi za mano.
Danes je vsak ponedeljek,
Nocoj boš znova na poti.
Pojdi skozi trde teme
K soncu, ki hodi, ki hodi.
Nad nebom pod zemljo
Naj padem v sivo nebo,
V bledo potezo v sivem,
V sled, ki za čustvom razkrije,
Da ni, in ker ni, bo ponovno.
Naj padem, izginem v vmes,
Kot miš v nočno moko, nespečen?
In nikdár, razen v črkah, zbujen.
Naj padem in padam in grem,
Ker ljubim vrnitev, ker sem
Nad nebom, pod zemljo, za zmeraj.
Vrnitev domov
Vsakdo od nas
Je od nekod,
Vsakdo nenehno
Prihaja
Od nekod.
Ne bomo nehali
Prihajati, peti, biti vsakdo.
Zvezde, reke, gore
So nezanesljiv orientir.
Le kar nosiš,
Kar ne moreš nehati
Nositi s sabo,
Ko prihajaš in prihajaš,
Nenehno,
Le to je,
Le to –
Edini kraj.
Vse ostalo od nekod,
Vsakdo, nekam.
Hvaljena bodi
Nedoločljiva in svobodna
Smer naše poti.
PRIHAJA FANT
Prihaja fant, ki igra
Na halogensko luč.
Od hrupa se nič
Ne vidi.
Za njim po smrdljivih kleteh
Ostajajo obliži in ribje olje.
To ni metafizična doba.
To ni doba za glas.
To je doba halogenskega hrupa.
Odmašite si slanike iz ušes.
Vohate moj strah?
V razlomljeni luži
Zahaja napoved.
Naša doba se je pričela
Kot zobobol.
Končala se bo s halucinacijami
Mikrobov v temi.
POEMS
by Aleš Šteger
Smehljanje pesnikov
Čemu se smehljajo naši pesniki?
Ničesar smešnega ni v našem plemenu.
Mnogi ležijo umorjeni v grapah.
Naše ženske in otroci so lačni in bosi.
Med nami kosijo neznane bolezni.
Nove vasi še niso zgrajene in kmalu bo sneg.
Kljub vsemu smehljanje ne splahni z lic naših pesnikov.
Kot da jih spričo gorja obhaja nerazumna, skrivnostna radost.
Ko jih vprašamo, kaj je smešnega, se molče namuznejo,
In nič drugače, ko jim ukažemo, da v temačnih časih razvedrijo še nas.
Razlog za njihovo smehljanje varujejo izključno za lastno zabavo.
Vse manj jim zaupamo, manj verjamemo njihovim redkim besedam.
Zares skrivnostni so nasmeški naših pesnikov v teh ubožnih časih.
Se jim je pomračil um? Se posmehujejo naši skupni nesreči?
Njihovo smehljanje včasih zareže bolj okrutno od orožja naših sovražnikov.
A motijo se, če mislijo, da nas bodo ukanili.
Ubijemo jih šele tedaj, ko iz njih iztisnemo njihovo skrivnost.
Pri življenju pustimo le tiste najbolj blebetave, resnobnega lica, nam podobne.
Smehljanje pesnikov
Koda
Bela srajca
Ena skodela, vse skodele
Mati moja
Recept za brezbrižnost
Moj mali bog
Sonce stopa za mano
Nad nebom pod zemljo
Vrnitev domov
PRIHAJA FANT